IZKUŠNJE UPORABNIKOV PŠ

Ko sem prišla v Produkcijsko šolo, sem se spraševala ali je to pravi kraj za tiho in plašno 17-letnico, ki je pravkar prišla iz skorajda polletne rehabilitacije v bolnišnici. Zdela se mi je zelo nenavadna. Od nekdaj sem bila navajena reda in discipline v katerikoli  ustanovi sem se znašla; naj bo to osnovna šola, gimnazija ali bolnišnica. Predvsem pa sem se v letih privadila uboganja ukazov in izpolnjevanja zahtev vseh oseb, ki sem jih imela za avtoriteto. Ta sistem pa ni obratoval v produkcijski šoli in to me je na začetku šokiralo. Ni bilo zvoncev, točno določenih ur ali običajnega pouka. Kar pa mi je pomenilo največ; ni bilo nobenih testov in ocenjevanj. Produkcijsko šolo sem začela zares ceniti, ko sem videla, da se mi tu ni treba ničesar bati, da me tukaj nihče ne vrednoti ali obsoja. Učila sem se stvari, ki sem jih imela rada (računalniško oblikovanje, šivanje) in ki so mi koristile v povsem vsakdanjem življenju (kuhanje). V veliko veselje mi je bil tudi prijateljski, skoraj družinski odnos mentorjev, zaradi katerega sem imela občutek topline in domačnosti. Nikdar se nisem počutila kot v šoli, ampak bolj kot v velikem družinskem domu. Počasi sem pridobila nekaj samozavesti, ki sem si jo z leti čisto uničila, postala sem bolj odprta in sproščena. Zame je postalo pomembno, da sem tudi zadovoljna jaz, ne pa samo vsi ostali okoli mene. Razbremenila sem se občutka nenehne odgovornosti, ki je bil vedno eden mojih največjih problemov. Zelo se je izboljšal odnos z mojo mamo, za kar sem verjetno od vsega najbolj hvaležna. Izgubljala sem že upanje, da se bova kdajkoli dobro razumeli, zdaj pa je najina vez boljša kot kdajkoli prej.

Zato lahko rečem samo še: HVALA PRODUKCIJSKA ŠOLA!

Ko sva se s 17 letno hčerko znašli v slepi ulici so se nenadoma zaprle vse poti. Prva  in zelo hitra pomoč je prišla z njene srednje šole, ki naju je med drugim pripeljala tudi do produkcijske šole. Po poti iz katere včasih nisem videla izhoda ne jaz ne moja hči sva stopali z zelo previdnimi in obotavljajočimi koraki, ki so velikokrat vodili vzvratno. Skorajda sva izgubili upanje. Potem je prišla PRODUKCIJSKA ŠOLA. Že na dan, ko smo jo prvič obiskali sem čutila olajšanje. Zakaj? Dobila sem občutek kot bi prišla domov, na varno, k nekomu, ki nam je pripravljen pomagati. Spoznala sem skupino strokovnjakov za ketere je bilo očitno, da dobro vedo kaj delajo. To se je kazalo z vsakim dnem, tednom, mesecem pri hčeri kot tudi pri meni sami. S programom, ki ga izvajajo mentorji predvsem pa z načinom dela in naklonjenostjo problemom vsakega posameznika dokazujejo, da še vedno obstajajo institucije, ki človeka obravnavajo kot človeka in ne zgolj kot številko.

Ne vem na kakšen način bi opisala hvaležnost in spoštovanje, ki ga čutim kadarkoli se spomnim na PRODUKCIJSKO ŠOLO in njene mentorje. Tjaša, Meta, Majda in Matej. Hvala, da ste naju pripeljali nazaj na pot, ki vodi v prihodnost. Hvala tudi MOL-u, ki dovoljuje in podpira obstoj institucije, ki je alternativa, ko se otroci in starši znajdejo v slepi ulici. Prosim, podpirajte jih še naprej.

Medtem, ko sem hodil v Produkcijsko sem naredil cel letnik po izpitih na SGGEŠ. Mentorji te priganjajo v dobrem smislu. Naučiš se veliko uporabnih stvari. Najboljše pa je bilo, ko smo šli na tabor za tri dni.

V Produkcijski šoli sem spoznala, da me v življenju ne sme voditi strah. Da moram sprejemati odločitve, katere mi ne bodo vzbujale občutka krivde in zaradi katerih se ne bom obračala nazaj v preteklost.

V Produkcijski šoli sem pridobil delovne navade in znanje. Prenehal sem s ‘špricanjem’. Všeč mi je bilo, da je veliko zabavnih izletov.

Rada bi celotni ekipi izrazila zahvalo za trud, potrpežljivost in razumevanje, ki ste ji ga izkazovali od prvega dne dalje. Mojo hči ste spodbujali in usmerjali ravno tam, kjer to najbolj potrebuje. Med vami se je počutila varno, sprejeto in koristno, istočasno pa je vsak dan posebej naletela na nove situacije, na novo postavljene meje, na novo avtoriteto. O mentorjih je povedala, da ste dobri ampak včasih tudi strogi. Jaz kot mama pa cenim komunikacijo, ki smo jo uspeli redno vzdrževati tekom hčerinega bivanja pri vas. Hvaležna sem vam za vse pogovore, sestanke, sprotno obveščanje o nastalih situacijah po telefonu.

Z veseljem je doma kazala svoje prve izdelke kot npr. blazino, vizitke, torbo.. Ponosna je bila tudi na svoj prispevek pri gospodinjskih opravilih. Vse to je skupaj povezalo njeno bivanje pri vas v eno prijetno in koristno izkušnjo. V zadnjem času se mi je zdelo, da so mojo hči bolje razumeli tudi sošolci, ker je po taboru, teku na stadionu in včerajšnjem kopanju komentirala druženje z njimi kot odlično.

Še enkrat najlepša hvala za vse kar ste kot team prispevali, da se je samopodoba moje hčerke tekom pomladi izboljšala, kajti ne smemo pozabiti, da je k vam prišla neposredno iz bolnišničnega zdravljenja in da je istočasno hodila tudi še na srednjo šolo in tam opravila nekaj šolskih obveznosti za 1. letnik. Tudi sama je s potekom spomladanskih mesecev zadovoljna.

Lepe pozdrave celotni ekipi.

Stara sem 16 let. V teh letih sem se naučila marsikaj, a znanje, ki sem ga pridobila v zadnjem letu, ko sem bila v Produkcijski, me bo spremljalo celo življenje.

Zamenjala sem veliko šol in domov. Če bi bilo po moje, ne bi bilo tako, saj se zelo težko prilagajam novim okoljem.

Osnovno šolo sem obiskovala v Ljubljani in v Novem mestu. Končala sem jo s pravdobrim uspehom. Ponosna sem na to, saj je bilo težko. Pa ne zaradi učenja in učiteljev, ampak zaradi domačega okolja. Ne rečem, da sem trpela fizično nasilje, zato pa sem okusila prepire, tišino in ignoriranje s strani staršev. Če pogledam nazaj in pomislim na to, kako je bolelo, bi raje videla, da bi me tepli – tako bi vsaj vedela, kje boli.

Preteklo leto je bilo zame prelomno leto. Začela se je srednja šola. Obiskovala sem gimnazijo in upala, da se bo ignoranca končala. Motila sem se. Neko nedeljo sem doma pobrala najnujnejše stvari in pustila za seboj šolo, prijatelje, vse, kar sem gradila vsa ta leta. Zbrala sem denar in šla na prvi vlak proti Ljubljani. Ne morem opisati občutkov, ki so me objemali, ko sem stopila iz vlaka – rada bi jih pozabila. Šla sem k teti. Nekaj dni sem poležavala in se smilila sama sebi.

Potem pa lepega dne mami pride k meni in mi pove, da imava razgovor v Produkcijski šoli. Kaj je že to?!? Šla sem na uvodni razgovor, čeprav mi ni niti malo dišalo, da bi zapolnila dopoldneve s kuhanjem, šivanjem, tiskanjem in podobno. Vendar sem poskusila. Če ne zaradi drugega, zaradi mame.

Pa sploh ni bilo tako hudo! Čas je hitro minil, naučila sem se kuhanja, šivanja, tiskanja majic in upravljanja z računalniki… Na začetku leta smo bili le trije, potem pa so kar prihajali. Vsak je imel svojo zgodbo, a večina je imela probleme s šolo. Povezali smo se v ‘eno veliko družino’, stali smo si ob strani. Učili smo se eden od drugega, mentorji pa so bili tam, kjer smo jih potrebovali. Skupaj smo hidili na izlete, ki smo jih sami pripravili, družili smo se vsak dan, cel dan. Tako je minilo celo leto kot bi mignil. Edina stvar, ki me je motila, je ta, da je vse skupaj trajalo premalo časa. Sliši se čudno, vendar je res. Tu ni učiteljev kot v ‘navadni šoli’, ni ocen, ni šolskega zvonca. Tu so mentorji, ki te sprejemajo takšnega kot si, te ne obsojajo in ti pomagajo na novi poti. Meni so stali ob strani, ko mi je bilo najhuje in težav, ki sem jih imela, ne bi prebrodila brez njihove pomoči. Kar pa najbolj cenim je to, da sem se naučila spoštovati sebe in ljudi, ki me obkrožajo, sem bolj odgovorna in samozavestna oseba. In vse to sem pridobila v enem samem letu!

Sedaj zopet obiskujem srednjo šolo, živim v stanovanjski skupini, vikende za preživljam pri teti. Po dolgem času lahko rečem, da so na svetu dobri ljudje in hvaležna sem, da sem to odkrila pri teh letih in to ravno v Produkcijski šoli!

Sem dijakinja Vrtnarske šole v Celju. Prejšnje leto sem preživela na drugačen, edinstven in spoznanja vreden način, saj sem obiskovala Produkcijsko šolo v Ljubljani. Gotovo se sprašujete, kakšna šola je to, saj ni tako znana kot ostale. V tej šoli se naučiš življenja z drugačne plati. Šola se nahaja v Mladinskem domu Jarše. To ni navadna šola. To je šola spoznanj, dogodivščin, druženja, zabave in sproščanja od napornih prejšnjih let šolanja ali česa drugega. V to šolo prideš s posebnim razlogom in namenom, da boš poskušal popraviti napake, postal samostojen in raziskovalen ter se naučil česa novega in s tem pridobil življenjske izkušnje.

Ko sem prispela v to ustanovo, sem videla, da je ta šola majhna, šteje največ 12 mladostnikov – vse se je začelo na novo, saj sem spoznala nove ljudi, doživela takšne in drugačne prigode. Kaj se na šoli počne in dogaja? Program, ki ga izvajajo, se začne ob osmi uri zjutraj in konča okoli tretje ure popoldan. V začetku tedna se zbere denar za nakup potrebne zaloge hrane, saj se naučimo kuhanja najrazličnejših dobrot. Mladostniki se v skupinah z različnimi dejavnostmi: s fotografiranjem, tiskanjem majic, šivanjem, izdelovanjem voščilnic, vizitk, spoznavajo računalniške programe, pospravljajo, se učijo – nekateri so namreč delali srednjo šolo izredno in se učili za izpite, nekateri pa so bili zaposleni preko študentskega servisa v popoldanskem času. V šoli lahko tudi zaslužiš in sicer s tiskanjem majic za različna podjetja, športna društva, mladinske ustanove.

Zanimivo je bilo kolesarjenje po rudniku, ogledi različnih krajev, muzejev in podobno. K nam so prihajali tudi študentje, ljudje, ki jih je šola zanimala in so želeli spoznati način delovanja. S študenti smo komunicirali in ustvarjali, skupaj smo pripravili gledališko predstavo za malčke iz vrtcev. Za zgodbico je poskrbel pisatelj Franci Rogač, predstavo pa smo odigrali za različne vrtce in na Pedagoški fakulteti. Spoznali smo različna mladinska društva, krizni center za mlade, knjižnice.

PŠ je preprosto ‘the best’, saj te ne obremenjujejo, temveč svetujejo, kako v ‘lajfu’ funkcionirati, da postaneš dovolj samozavesten in da se znaš soočiti s problemi, ki se dogajajo prav vsak dan.

PŠ je ustanova za mlade, ki so pripravljeni svoje življenje narediti boljše in se nekaj naučiti. Res je, da bi o tej presenetljivi šoli v Novih Jaršah lahko napisala celo knjigo, a se mi zdi, da zdaj že dolgovezim, zato me lahko še kaj vprašate ali poveste svoje mnenje, česar bom zelo vesela.

Na Produkcijski šoli sem opravljala enomesečno prakso. Sprva nisem povsem vedela kaj naj pričakujem, vedela sem le, da Produkcija šola ni »navadna« šola, takšna, kot jo večina od nas pozna. Je veliko več. Čeprav pouk tukaj ne poteka tako, kot na drugih šolah, pa po mojem mnenju mladostniki zelo veliko pridobijo, za svoje nadaljnje življenje . Že to, da jim je bila dana druga priložnost, ter da obstaja nekdo, ki mu ni vseeno, je veliko. Nobena šola ti ne more dati tega, kar ti da Produkcijska šola. Mladostniki pridobijo delovne navade, pridobijo veščine dobrega komuniciranja, naučijo se uspešno reševati konflikte, ter vztrajnosti, da ne odnehajo takoj, ko naletijo na neko oviro. V času enomesečne prakse sem se zelo veliko naučila, ne samo o delu z mladostniki, ampak tudi o sebi. V štirih letih faksa, me še nikjer niso tako lepo sprejeli (tako otroci, kot mentorji) in še nikjer se nisem imela možnosti od mentorjev tako veliko naučiti. Ostali mi boste v lepem spominu in upam, da se bo v prihodnosti odprlo še več takšnih šol, saj mislim, da bi moral imeti vsak mladostnik, ki se je izgubil v tem »norem« svetu, možnost, da se ponovno najde.

V torek, dne 17.10 smo prostovoljci skupaj z mentorico obiskali Produkcijsko šolo v Mladinskem domu Jarše. Bilo mi je zelo všeč, saj smo lahko videli, kaj tam počnejo in smo tudi sami izdelovali nalepke, vizitke in napise na majice s sitotiskom. Dobila sem tudi veliko informacij o tej zanimivi šoli, ki jih bom lahko uporabila, da bom poskusila pomagati prijateljici, ki se je znašla v zagati, saj je opustila šolanje. Želim si jo pripeljati v Produkcijsko šolo, upam, da bo nadaljevala šolanje, našla cilje in izkoristila svoje možnosti. Mentorji so zelo prijetni in ustrežljivi. Obisk je bil zame zelo pozitivna izkušnja in upam, da bom lahko še kdaj sodelovala pri podobnih srečanjih.

Obisk Produkcijske šole mi je bil zelo všeč. Spoznala sem, kako se dejansko ukvarja s takimi mladostniki, ki prekinejo šolanje. Šolo jim hočejo prikazati v drugačnem, bolj prijazni obliki. Učijo se uporabnih veščin, kot so šivanje, tiskanje majic, delanje vizitk. Ko mladostniki ugotovijo, da lahko naredijo nekaj kar na prvi pogled izgleda težko, jim to vlije precejšnjo mero samozavesti. S tem, ko počnejo take stvari, pridobivajo tudi druge veščine, kot so potrpežljivost, vztrajnost, natančnost. Vse kar potrebuješ za uspešno šolanje. Produkcijska šola je še en dokaz več, kako lahko veliko več dosežemo s prijaznostjo in pohvalo, kot pa s kreganjem in kritiziranjem.

Že ob prihodu mi je bil všeč ambient in prijaznost mentorjev. Ta šola je res nekaj prvovrstnega, saj se mnogi učitelji neradi ukvarjajo z bolj težavnimi otroki. Ti ljudje pa jim nudijo učenje novih veščin, prijetno preživljanje časa in dobro spodbudo. Navdušilo me je tudi, kako dobro jih pripravijo na življenje in seznanijo z življenjskimi nauki, ki jih mladostniki morda kje drugje ne dobijo (v družbi, doma). Všeč mi je to, kako se prebijajo skozi vsakdan. Tiskanje majic, delanje vizitk in nalepk z imeni so njihove dejavnosti, ki so za kratek čas postale tudi naše. Vsak, ki ostane doma in ne gre v šolo, bi se po obisku Produkcijske šole v Jaršah moral vpisati in svojemu življenju dati smisel.

Ko sem prvič videla ta naslov, besedo Produkcijska šola, nisem vedela, kam smo namenjeni! Tako je bil zame današnji dan nekaj posebnega in novega! Produkcijska šola pomaga najstnikom od 15. do 18. leta, ki niso dokončali osnovne ali srednje šole, ali pa se ne morejo odločiti, kako nadaljevati svoje izobraževanje! Tako se učijo šivati, kuhati, likati, delati vizitke, tiskati na majice in še marsikaj, kar rabiš za življenje in te ne naučijo v navadni šoli in če ne znaš teh osnovnih stvari in te jih ne naučijo starši, se moraš znajti sam! Najprej smo si ogledale prostore, nato pa smo se pridružile trem »učencem«. Sama sem potiskala majico-čisto nova izkušnja, naredile smo nalepke z našimi imeni in vizitke s pomočjo učencev, ki obvladajo računalniški program Corel Draw. Moji občutki so bili izvrstni, najbolj pa me je presenetil odnos med učenci in pedagogi! Zaradi tega je vzdušje bolj sproščeno in zabavno! Obisk pa bi z veseljem še enkrat ponovila!